VIP obiskovalec

posted in: Varstvo | 0

V zunanji ogradi, ki je sicer namenjena dihurjem in mačkom trenutno prebiva prav poseben obiskovalec, Tima. Tima ni zanimivo pobarvan dihur, ampak je sibirska podlasica (ali kolonok, lat. M. sibirica). Tima je tokrat pri nas na obisku že drugič, prvič smo ga gostili novembra, ko sta se z lastnico priselila iz Rusije.

Z ostalimi mojimi živalmi, pravzaprav tudi z menoj, se ne druži saj gre v resnici za divjo žival. Kljub temu, da je Tima vzgojen v ujetništvu (4. generacija, ki ne živi v divjini), se večinoma še vedno vede kot se vedejo prostoživeče živali. Razen s svojima lastnikoma, s katerima biva v sožitju (kar je še vedno “svetlobna leta” daleč od tega kako večina lastnikov živi s svojimi dihurji), nima stikov z drugimi ljudmi. Jaz sem še najbližje temu, pa ga le hranim in se z njim pogovarjam skozi mrežnato ograjo, globljega odnosa pa ne vzpostavljava. Če bi bil Tima tu nastanjen za dlje časa, bi vsekakor temu posvetila čas, tako pa za desetdnevne počitnice nima smisla spravljati sebe v nevarnost in Time v stres.

Sibirske podlasice (M. sibirica) so vrsta, ki jih v naravi najdemo na področju Azije in živijo v vrsti različnih habitatov. Njihov življenjski prostor se razteza od severnega dela Burme, prek Laosa, Severne Koreje, Nepala, Indije, Butana, celotne Rusije, Tajvana do Tajske, naselili so jih celo na nekaterih japonskih otokih. Glede na okolje v katerem živijo, se nekoliko razlikuje tudi njihov zunanji videz. Gre za srednje veliko žival iz družine kun in čeprav morda na slikah izgleda drugače, so manjše od belih dihurjev. Tima je nekastriran samec in ocenila bi, da tehta manj kot kilogram. Tako kot dihurji so tudi sibirske podlasice striktni mesojedi. V naravi se hranijo z manjšim plenom kot so miši, podgane, pike, voluharice, manjše ptice, občasno se na njihovem jedilniku znajdejo tudi kuščarji in sadje v majhnih količinah. Timina lastnica mu nudi podobno prehrano – hrani ga z uravnoteženo surovo prehrano, del nje so tudi manjši (mrtvi) glodavci in jajca.

Značilnost sibirskih podlasic je njihov kožuh. Poleg tega, da je značilno obarvan, je izredno gost in mehak. Krovne dlake so dolge 3-4 cm, pod njimi pa je mehka, puhasta podlanka. Dlaka kolonokov se uporablja v krznarski industriji :/ zelo znana pa je njena uporaba za izdelavo čopičev. Verjamem, da je vsak, ki je že kdaj imel opravka s profesionalnimi slikarskimi čopiči že slišal za besedo oz. znamko Kolinsky.

Kot sem omenila, Tima ni kastriran in je trenutno v fazi gonitve. Kljub temu, da je vsaj pol manjši, njegov repertoar “gonitvenih čudes” prav nič ne zaostaja za večjimi “bratranci”, dihurji. Tako kot samci dihurjev markira, ima zelo intenziven vonj in njegovo vedenje je pod vplivom testosterona drugačno kot v obdobju, ko se ne goni. Po domače, siten je 😀

Kolonoki se lahko uspešno parijo z nekaterimi drugimi vrstami iz družine kun, na primer z evropskim dihurjem (Mustela putorius), belim dihurjem (M. putorius furo), stepskim dihurjem (Mustela eversmanii), po nekaterih podatkih tudi z norko (Mustela lutreola). En tak primer je moja Drdra, ki je križanec med sibirsko podlasico, evropskim dihurjem in belim dihurjem. Kar nekaj njenih lastnosti spominja na Timo. Oba obožujeta vodo, Tima še celo nekoliko bolj, tudi novembra, ko je bilo pri nas že kar mraz, je z veseljem plaval v bazenčku, ki ga imamo v zunanji ogradi. Oba sta veliko spretnejša od dihurjev in mnogo bolje plezata, kljub različni obarvanosti sta si zelo podobna (kot bi rekle babice, “ima Drdra nosek in oči čisto po podlasici“), tudi karakterno imata kar nekaj skupnih lastnosti.

Toliko o Timi in njegovi vrsti. Sicer pa je Tima moderniziran in socializiran kolonok, ima celo svoj profil na instagramu, spremljate ga lahko tule: https://www.instagram.com/weasel_tima/